Kaj je homeopatija
Homeopatija je celostni sistem zdravljenja, ki temelji na načelu "similia similibus curentur" ali "podobno se zdravi s podobnim". Po omenjenem načelu je bolezen mogoče ozdraviti z zdravilom, ki pri zdravem človeku povzroča podobne simptome in znake, kot jih ima pacient.
Kaj pravzaprav je homeopatija?
Marsikdo je zanjo slišal, morda že kdaj uporabil kakšno homeopatsko zdravilo, spet drugi je ne poznajo. Kaj sploh je to, za kaj pravzaprav gre pri homeopatiji? Je to zgolj ena od komplementarnih oblik zdravljenja? Je to naravno zdravljenje? Kakšno vlogo ima pri tem medicina? Je homeopatija placebo? Gre morda za nekaj nadnaravnega? Ko govorimo o homeopatiji, se znajdemo na zanimivem stičišču med znanostjo, medicino, zgodovino, predsodki in človeško izkušnjo bolezni.
Začetnik homeopatije in njen utemeljitelj je bil nemški zdravnik Samuel Hahnemann, ki je bil rojen leta 1755. Živel in deloval je v času, ko je bila medicina pogosto bolj škodljiva kot koristna. Zdravljenje s puščanjem krvi, z visokimi odmerki strupenih snovi, kot sta živo srebro in žveplo, z rastlinskimi strupi in mamili je marsikaterega bolnika oslabilo do te mere, da ni preživel ne bolezni ne zdravljenja. Hahnemann je bil izobražen in občutljiv zdravnik, ki je v takšnem pristopu videl preveč nasilja nad bolniki. Zato se je odločil iskati nekaj drugega, pot, ki bi bolniku pomagala, ne pa ga le izčrpala.
Kot znanstvenik in poliglot je ob prevajanju medicinske literature naletel na razlago, kako naj bi kinin deloval pri zdravljenju malarije. Ker je podvomil v navedbe, ki jih je prebral, je zdravilo preizkusil sam. Njegovo zanimanje je spodbudilo opažanje, da lahko kinin pri zdravem človeku povzroča simptome, podobne malariji. Če neka snov v zdravem človeku izzove določene simptome bolezni, bi morda prav ta snov lahko pomagala bolnemu človeku z enakimi simptomi. Tako je razmišljal, opazoval in preizkušal dalje in utemeljil glavno načelo homeopatije: podobno se zdravi s podobnim. S tem je Hahnemann zasnoval sistem zdravljenja, ki ga je nato vse življenje natančno razvijal. Ob delu je vse vestno zapisoval in preizkuse ponavljal. Njegovi poskusi so bili izjemno metodični, pristop pa popolnoma v skladu z načeli znanosti. Na sebi, svojih učencih in prostovoljcih je preizkušal številne različne snovi in opazoval, kateri simptomi, tako telesni kot duševni, se v preizkusih pojavijo. Zapise je vestno zbiral v obsežnih knjigah, ki jih danes poznamo pod imenom materia medica. Hahnemannov namen je bil vzpostaviti medicinsko doktrino, ki bi slonela izključno na eksperimentih.
Homeopatija tako ni nastala kot naključna zamisel, temveč kot premišljen odgovor na konkretne izzive tedanje medicine. Njeno bistvo pa presega zgolj zgodovinski okvir. Dandanes je kot dovršen sistem zdravljenja aktualna morda bolj kot kdajkoli prej. Gre za način razumevanja bolezni, ki človeka ne vidi zgolj kot skupek organov ali biokemičnih procesov, temveč kot organizem, bitje, v katerem se telo, čustva in um prepletajo v neločljivo celoto. Ko zdravnik homeopat posluša bolnika, ga ne zanima zgolj diagnoza v ožjem medicinskem smislu, temveč celotna zgodba: kako bolezen doživlja, kaj bolezen poslabša ali izboljša, kako ta vpliva na vsakdanje življenje, na razpoloženje, na odnose. Vprašanja, ki jih bolnik pri klasičnem pregledu morda ne bi slišal, na primer, kdaj se počuti najslabše, kakšno vreme mu ustreza, katere hrane si najbolj želi ali se ji izogiba, kakšne sanje ga spremljajo, dobijo v homeopatskem posvetu prav posebno težo.
Morda se komu zdi nenavadno, da bi take podrobnosti lahko vplivale na izbiro zdravila. Toda prav v teh drobnih razlikah, ki posameznika ločijo od drugih z isto boleznijo, homeopat najde pot do pravega zdravila. Dva človeka z isto diagnozo, recimo z astmo, lahko prejmeta povsem različna zdravila, ker je en bolnik občutljiv na vlažen zrak in ga napadi dušenja zajamejo ponoči, medtem ko drugi težko diha ob naporu in mu olajšanje prinese hladen veter. V tem pogledu je homeopatija izrazito individualizirana; zdravljenje se ne usmerja na bolezen kot tako, temveč na človeka, ki za to boleznijo trpi.
Zdravila v homeopatiji so posebna. Pripravljajo se iz snovi rastlinskega, mineralnega in živalskega izvora, z natančnim postopkom redčenja in pretresanja, ki ga je določil že Samuel Hahnemann. Tekom svojega raziskovanja je želel določiti najmanjšo možno količino zdravila, ki bi bolniku pomagala, hkrati pa bi se kar najbolj zmanjšala možnost neželenih učinkov. Tako je prišel do odkritja postopka, ki ga imenujemo potenciranje.
Natančnega mehanizma homeopatskih zdravil še ne poznamo, v ta namen se v zadnjem času izvaja vedno več raziskav. Kljub temu smo iz opazovanj spoznali učinke zdravil, zato obstaja veliko znanja o tem, na kakšen način jih moramo predpisovati, da dobimo želene rezultate. Pravilno izbrano homeopatsko zdravilo v organizmu na zelo blag način povzroči podobne simptome, kot jih organizem ob bolezni izraža že sam, in s tem organizmu pomaga, doda mu moč, da se ta proti bolezni bori bolj učinkovito. Bolezen zato mine bistveno hitreje in z manj težavami, pogosto se zaradi tako okrepljenega imunskega sistema lahko izognemo zapletom bolezni.
Pri akutnih težavah, kot so akutna obolenja, poškodbe, vnetja, je tako učinek lahko hiter in presenetljiv. Pri kroničnih boleznih, kot so alergije, prebavne motnje, hormonska neravnovesja ali psihične težave, pa zdravljenje poteka postopneje in zahteva potrpežljivost. Homeopatija ne obljublja čudežnih ozdravitev, čeprav vidimo tudi take, skoraj neverjetno lepe poteke zdravljenja. Ponuja možnost, da telo samo najde ravnovesje, ko ga s ustreznimi zdravili spodbudimo, mu pokažemo pravo smer.
Če pogledamo širše, homeopatija ni omejena le na Evropo, kjer se je rodila. V Indiji je denimo uradno vključena v nacionalni zdravstveni sistem in jo uporablja na milijone ljudi. V Avstriji, Franciji, Nemčiji, Švici, na Nizozemskem in v Veliki Britaniji je sestavni del vsakodnevne zdravstvene prakse. Svetovna zdravstvena organizacija jo uvršča med tradicionalne in komplementarne oblike medicine. V Sloveniji jo izvajajo zdravniki, ki so se dodatno izobraževali iz homeopatije, pri blažjih akutnih stanjih pa svetujejo za to usposobljeni farmacevti. Čeprav je pravni okvir nekoliko ožji kot v nekaterih drugih državah, zanimanje med bolniki ostaja živo in še narašča. Pacienti iščejo informacije o homeopatskem zdravljenju tudi zaradi vedno več opisanih primerov dobrih izidov zdravljenja v znanstvenih strokovnih člankih, prav tako si pozitivne izkušnje delijo ljudje med seboj osebno in na družabnih omrežjih.
Homeopatija lahko pomaga pri večini bolezni in stanj, bodisi samostojno ali vzporedno z uradno medicino. Največkrat se bolniki na zdravnika homeopata obrnejo pri različnih kroničnih težavah, kot so ponavljajoča vnetja, na primer ušes, žrela, sečnega mehurja, pri številnih težavah s področja ginekologije, na primer motnjah menstruacije, v obdobju menopavze, pri endometriozi, težavah pri zanositvi, pri avtoimunskih in revmatoloških boleznih ter v začetnih fazah raznih kroničnih bolezni, na primer pri astmi, vnetjih prebavil, bolezni ščitnice. Dobro se lahko zdravijo kožne in infekcijske bolezni ter mnoga stanja s področja psihe, kot so anksioznost, depresija, kompulzivne motnje, motnje spanja, hiperaktivnost in motnje pozornosti. Na zdravnike homeopate se obrača veliko pacientov z nepojasnjenimi težavami in nejasnimi stanji, za katera uradna medicina pogosto ne nudi pravih odgovorov. Homeopatija se zelo dobro obnese pri zdravljenju otrok in dojenčkov. Varna je tudi v nosečnosti in med dojenjem, kjer smo z uporabo kemičnih zdravil zelo omejeni.
Ob tem se je treba zavedati, da homeopatija ne zmore vsega. Ne more nadomestiti urgentne medicine, kirurgije ali življenjsko nujnih zdravil, kot so inzulin, ali zdravil za zdravljenje raka. Lahko pa tudi v teh stanjih deluje kot dragocena dopolnitev, ki izboljša kakovost življenja in lajša simptome. Prav v tem sodelovanju z uradno medicino je danes največji potencial homeopatskega zdravljenja. Obe področji se zelo dobro dopolnjujeta in skupaj nudita bolniku tisto, kar potrebuje.
Homeopatija nas uči, da zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, temveč stanje ravnovesja, v katerem se človek dobro počuti v svojem telesu, ima moč za vsakodnevne izzive, se zna umiriti in uživati v življenju. Čeprav so poti do tega ravnovesja različne, homeopatija ponuja eno izmed njih. Deluje nežno, a pogosto presenetljivo učinkovito.
Viri:
M. Žužek: Osnove homeopatije, 2018
S. Hahnemann: The Chronic Diseases, their Peculiar Nature and their Homœopathic Cure, 1828
G. Vithoulkas: The Science of Homeopathy, 1980
J. T. Kent: Lectures on Homoeopathic Philosophy, 1900
Več o homeopatiji lahko izveste na spletni strani Slovenskega homeopatskega društva: